Ženska je magično bitje, čarobno, mistično, in vse ženske bi morale to sprejet kot dejstvo. Tako pa smo narobe razumele spročilo umiverzuma, ko smo se, namesto za enakopravnost, borile za enakost med spoloma, in zgrešile bistvo. Šle smo po poti utemeljevanja svojih pravic in poskušanja doseganja rezultatov na isti način kot moški. Ne bo šlo. Me smo ženske. Če delujemo kot moški, smo moški, postanemo moški, tudi če nas razlikujejo določeni organi.
To je tako prefinjeno vkomponirano v večino žensk, da se pri večini sploh težko razloči.
No, pri meni se je to zelo videlo, na daleč, iz vesolja, da sem bila moški. Obnašanje, govor, izbira besed, oblačil, načina premikanja, tekmovalnost, robustnost, pač, dekle s kmetov, ki ni razvila nežnosti, mehkobe, miline, damskosti….
In ne le to, zavračala sem biti ženska. Odkar pomnim sem si želela biti fant, ker sem videla, da je bilo njim lažje. No, lahko sem tako videla kot majhna deklica z mojega gledišča,…kar seveda ni objektivno merilo, je pa bilo gonilo kar dosti let…
Šele v poznih 30ih sem začela ugotavljat, da nečesa ne delam prav, kar pa niti ne vem, da tega ne delam prav… Na novo sem se začela odkrivat…in s tem marsikaj razreševat, kar nikoli po nobenem scenariju ne bi s tem kar sem zgoraj napisala, povezovala.
Zato pa sem morala dosti delat na temu, da je prišla moja ženska na plano…da sem jo izbezala iz votlinice…
Zdaj žensko praznujem. Zame je “ženska”, ki se izrazi v vsaki ženski tista čarobna nota, ki se lahko samo iz ženske rodi. Ko je ženska v svoji energiji in zadovoljna, je to najlepša sila univerzuma… deklice, ženske, dame, mame, none, stare mame, praznujte se prosim.
Hvala vsem ženskam, ki tako ali drugače pridete v moje življenje, zaradi vseh vas je moje življenje bogatejše. In od vseh vas se učim kako biti boljša ženska; v končni fazi se še “razvijam” v pravo žensko.
Naj bo danes tisti dan ko slaviš svojo Žensko v sebi. Naj bo danes vsak dan.
