Tukaj si – na dosegu roke,
pa vendar si daleč stran;
Kot mavrica si – razširjaš svoje loke,
poskušam doseči jo zaman.
Poslušaš svoje želje, iščeš znake,
da z ljubeznijo bi bil obdan;
ob sebi rabiš vzajemne korake,
ki bi s tabo delili svet brez ukan.
Svet pozna neskončne bedake,
ki nas mečejo v brezno ran;
vsak svoje prepozna oblake,
saj živi vsak svoj umazan dan.
Ko življenje prepodi ovire in prepreke
le meni boš trdno vdan;
živela bova v soncu pripeke
le če bova en drugemu dlan.
<3 <3 <3
Nives Uljan (1998)
