Smisel tvojega življenja je…

Ogromno ljudi me na Djotiš svetovanjih sprašuje, kaj je njihov smisel življenja, poslanstvo. Vse nas to zanima, tudi mene. Kako smo hecni, iščemo tako visoke smisle, a še dneva ne znamo preživet brez da bi se sabotirali, obtoževali, obsojali sebe in druge, kritizirali in pomanjševali. In iščemo smisel življenja iz tega ven?

Hindujci rečejo, da je človekov smisel ta, da umre in se več ne rodi. To ni tako lahko, če verjameš v reinkarnacijo. Te samskare, vzorci in ponavljanja so sestavni del. Ker, da dosežeš mokšo, razsvetljenje, se moraš popolnoma odvezat od navezanosti posvetnega življenja, kar pomeni, da ti mora biti po domače povedano ravno za vse. Ok, saj tega ni treba še zdaj delat, to bomo lahko delali tam po 97.letu, ko se nam ne bo več dalo živet…

Ampak imet smisel življenja do takrat, se mi pa zdi dokaj pomembno… 

Kje imate vi smisel življenja?

Torej smisel se išče že znotraj vsakdana. Kakšen je naš miselni proces, kako se lotimo stvari, ki nas čakajo, kakšen odnos imamo do sebe zjutraj, ko se pogledamo v ogledalo, kakšen odnos imamo do nujnih opravkov in obveznosti, ki jih moramo za nekoga opraviti, kaj jemo in kako se premikamo, kako govorimo in kaj kupujemo. Smisel je dobro najti v vsaki stvari, ki jo počnemo, smisel moramo sami znotraj sebe izbirat, se zanj odločat in ga realizirat. Da smo zadovoljni z vsem, kar je, da to sprejemamo in poslušamo svoj notranji glas vodstva, ki nas pelje v pravo smer. Da poskušamo vedno biti najboljša verzija sebe. To je poslanstvo. In je za vse ljudi enako.

Kako pa to iskanje smisla vpletem s pomočjo jogijskih pristopov? Verjamem, da si človek na nek način sam gradi celice (s hrano, z vodo, z informacijo, z mislijo…), mišične, kostne, vseh ostalih tkiv in organov, tako si tudi sam gradi živčne poti in nove nevronske celice. Iz česar bi lahko sledilo, da lahko najdemo smisel v temu, da si zgradimo čiste celice, da je to lahko naš smisel, da smo pristni, zdravi v telesu in umu, da smo iskreni do sebe in drugih, da živimo zase in vse lepo delimo z drugimi, da z vsakim izdihom izpustimo iz telesa odpadne snovi, in z vsakim vdihom vnesemo svežino sonca vase. Da srkamo življenje iz okolja na način, ki je nam ljub, ki nas navdihuje.

Da v vsakem trenutku najdem božanski del sebe in situacije v kateri sem, in iščem načine, kako sem lahko boljša. Zase, za druge.

Kaj bi pa človek počel v službi oziroma kaj bi bil njegov vir prihodkov, je pa čisto druga stvar, ni pa to poslanstvo. Se pa da iz Djotiš karte to izvleči ven. Pa vedite to: Človek je lahko talentiran za nekaj; kar pa  ne pomeni, da bo srečen samo, če bo delal to, za kar je talentiran. Vsak zase vemo za kaj smo talentirani, saj nas v to naravno vleče. Koliko si pa to želimo delat na nekem profesionalnem nivoju, je pa druga plat zgodbe. Talent je 30% ali celo še manj, vse ostalo je delo, delo, delo in trud. In če v tem delu uživamo, je to res krasno, saj smo našli poKlic, ki nas osrečuje.

Da pa je v vsakem trenutku lahko to dosegati, vem, da je iluzija rožnatih očal, ampak če osvojimo 30%, jih lahko še 10%, še naslednjih 10%… počasi zgradimo tiste nevronske celice, ki ta način podpirajo, in zgradimo človeka, ki živi svoj smisel.